Slovenski up na razpotju. "Ne vem, ali se bom vrnila"

Eva Pepelnak. FOTO: Peter Kastelic/AZS.

Eva Pepelnak je bila še nedolgo nazaj velik up slovenske atletike, potem pa jo je doletela poškodba, zaradi katere ne tekmuje že leto in pol. Trenutno ni prepričana, da se bo vrnila v vrhunski šport. Kaj nam je povedala o mučnem obdobju, ki je za njo?

Če obstaja posamična disciplina, ki zaznamuje slovensko atletiko, je to zagotovo ženski troskok. Slovenija ima v tej panogi v svetovni špici že četrt stoletja skoraj neprekinjeno vsaj eno tekmovalko.

Najprej je bila to Anja Valant, finalistka olimpijskih iger 2000, potem je prišla četrtouvrščena z olimpijskih iger 2008, bronasta s svetovnega prvenstva 2007, srebrna z dvoranskega svetovnega in evropskega prvenstva, slovenska rekorderka (15,08 m) Marija Šestak, za njo pa večkratna finalistka evropskega prvenstva in finalistka svetovnega prvenstva 2013 Snežana Vukmirović.

Zdaj med najboljše na svetu v troskoku spada Neja Filipič, finalistka letošnjega svetovnega in lanskoletnega evropskega prvenstva.

V mladih letih vrsto let v svetovnem vrhu

Pred nekaj leti se je zdelo, da za njo prihaja nova uspešna slovenska “kengurujka” – Eva Pepelnak, ki je mlajših kategorijah konstantno krojila svetovni in evropski vrh.

Leta 2015 je bila tretja na olimpijskih dneh mladih, leta 2016 pa je postala evropska podprvakinja do 18 let. Leto za tem je bila šesta na svetovnem prvenstvu do 18 let, leta 2018 četrta na mladinskem svetovnem prvenstvu in leta 2019 peta na mladinskem evropskem prvenstvu. Leta 2021 je za šest centimetrov zgrešila medaljo na evropskem prvenstvu do 23 let.

Magično mejo 14 metrov je kot zelo mlada, kot 22-letnica, preskočila leta 2023, ko je v Budimpešti debitirala na članskem svetovnem prvenstvu. Lani, ko je bila kandidatka za olimpijske igre, bi morala skakati tudi na junijskem evropskem prvenstvu v Rimu, a je v kvalifikacijah po ogrevanju odpovedala nastop. Od takrat je na tekmovališčih ni bilo.

Začetek kalvarije tik pred evropskim prvenstvom

“Na treningu takoj po novinarski konferenci pred odhodom na evropsko prvenstvo sem si poškodovala tetivo. Nastala je panika. Hodila sem lahko, skakati pa nisem mogla. Na slikanju sprva niso našli rupture, zato sem šla v Rim, kjer pa smo videli, da ne bo šlo. Po ogrevanju sem odpovedala nastop. Potem se je začela kalvarija, ki še traja,” je začetek težav, ki so na krut način ustavile njeno obetavno pot, opisala Radečanka, ki je nedavno dopolnila 25 let.

Težave so se začele že v začetku lanskega leta, tetivo je začela čutiti na februarskih pripravah.

Prvotni pregledi so kazali, da gre samo za vnetje, dali so ji kortikosteroidno injekcijo, ki omrtviči receptorje, zato je še lahko skakala naprej.

“Na to, da ne bi tekmovala, sploh nisem pomislila, saj sem imela v glavi le en cilj – olimpijske igre. Dobro mi je kazalo, da se uvrstim v Pariz, skakanje mi je šlo, bila sem optimistična, potem pa me je šest tednov po injekciji močno zapeklo. Poskušala sem trenirati, a se je stanje močno poslabšalo. Na ponovni magnetni resonanci so nato potrdili rupturo. V Rimu sem poskusila, a ni šlo. Potem nisem več tekmovala,” je razložila o težavah, zaradi katerih je za več kot eno leto izginila z atletskega radarja.

Z atletiko se ukvarja tudi leto mlajši brat Marko Pepelnak, večkratni dobitnik medalj s slovenskih državnih prvenstev, ki je na 400 metrov z ovirami letos tekel nov osebni rekord, zelo solidnih 51,84.

Pol leta je imela težave tudi s hojo

In kaj se je z njo v tem času dogajalo? “Julija lani sem imela operacijo tetive, šlo je za supraspinatalno rupturo. Odbrusili so mi tudi kost v petnici, kar je morda eden od razlogov za težave. Že prej so me opozorili, da bo rehabilitacija dolgotrajna, a se je še dodatno zavlekla. Pol leta sem imela težave že s hojo. Po šestih mesecih sem lahko začela z lahkotnim tekom, a je spet prišlo do poslabšanja. To se je vleklo kar nekaj časa, do letošnje pomladi,” je začela z opisovanjem mučnega obdobja.

“Potem se je stanje izboljšalo, da sem lahko vsaj malo delala, a daleč od tega, da bi trenirala na polno. Pozneje sem odšla na plazma terapijo z injekcijo, ki je pomagala, saj so težave očitno tudi vnetja. Zdaj se stanje že dva meseca izboljšuje, čeprav še ni popolnoma brez težav. Pravih treningov ne opravljam. Nekajkrat sem prišla na trening k moji trenerki, a je hitro prišlo do poslabšanja,” je nadaljevala varovanka prej omenjene Anje Valant, nekdanje slovenske rekorderke z izjemnim osebnim rekordom 14,69 metra.

Ob olimpijskih sanjah motivacija ni bila vprašljiva

V obdobju, ki je bilo najtežje predvsem za psiho, je tudi izgubila prepričanost, da se bo vrnila na vrhunsko raven, čeprav ima atletiko zelo rada in tega ne izključuje.

“Splošno kondicijo vzdržujem, kaj bo naprej, pa ne morem vedeti. Skozi rehabilitacijo sem se naučila, da prevelika pričakovanja niso dobra, saj se lahko stvari hitro obrnejo. Ne morem napovedati, kdaj bom lahko spet tekmovala. Mirne vesti v pripravljalno obdobje še ne morem, saj tetivo še čutim. Naj bi se pa učinki plazme začeli kazati po dveh do treh mesecih, zdaj počasi prihajam v to obdobje. Tega sem res vesela, saj sem pogrešala takšno naravo gibanja. Če vsak dan hodiš v fitnes, postane dolgočasno,” je povedala Pepelnak, ki trenira sama, po svojem programu in predvsem po občutku.

“Nima smisla, da silim in tvegam poslabšanje. Poslušati moram telo. Verjetno se mi je prav zaradi tega tudi zgodilo, kar se je. Težave so se stopnjevale in kopičile. Toda lani je bila olimpijska sezona, motivacija ni bila vprašljiva. Ko si v takem stanju, marsičesa ne ozavestiš. Čeprav čutiš težave, se ne zavedaš, kako resne so,” je pojasnila.

“Trenutno vzdržujem splošno telesno pripravljenost, kar se tiče vrhunskega športa, pa ne vem, ali se bom lahko vrnila. Bomo videli, kakšne omejitve bom imela. Od operacije je minilo že veliko časa, v zadnjem obdobju je sicer občutno bolje, a to še ni to. Za normalno življenje nimam omejitev, za profesionalni šport pa moraš biti stoodstoten. Ne vem, kaj bo prinesla prihodnost,” je še dodala in priznala, da razmišlja tudi o tem, da je atletike na najvišji ravni za njo konec.

Tudi ona je v slabem našla dobre stvari

Za njo so težki časi, a se je v njih zgodilo tudi marsikaj dobrega. “Res je, kar pravijo, da lahko v vsaki slabi stvari najdeš nekaj pozitivnega. Resda sem kar naenkrat ostala brez nečesa, čemur sem namenila največ časa in energije v življenju, a so se potem odprla druga vrata,” je dejala.

“Po poškodbi sem moči usmerila na fakulteto. Zdaj zaključujem magisterij na Ekonomski fakulteti, smer kvantitativne finance in aktuarstvo, in sem polovično zaposlena. Delo, ki ga opravljam, mi je zelo všeč. Spoznala sem tudi fanta, s katerim se imam lepo. Na splošno sem trenutno zelo zadovoljna z življenjem, kar sicer ne pomeni, da nisem ambiciozna. Sem, na več področjih, a treba se je zavedati omejitev, ki ti jih življenje prinese. Nima smisla iti z glavo skozi zid. To se redko dobro konča. Stvari moraš vzeti v svoje roke in sprejeti situacijo,” zelo zrelo in modro razmišlja Pepelnak.

Lepo je slišati, da se je sprijaznila s tem, kar ji je prinesla atletska usoda, ki je bila do nje v zadnjem obdobju zelo kruta, vseeno pa upamo, da jo na največjem atletskem odru še vidimo. Če se to morda ne zgodi, pa bo ostala zapisana kot peta najboljša v zgodovini najmočnejše slovenske atletske panoge. Vsekakor dosežek, vreden vsega spoštovanja.

Najboljših pet v slovenski zgodovini troskoka:

15,08 m – Marija Šestak (februar 2008)
14,69 m – Anja Valant (junij 2000)
14,58 m – Snežana Vukmirović (junij 2013)
14,42 m – Neja Filipič (junij 2022)
14,00 m – Eva Pepelnak (junij 2023)
…

Slovenski up na razpotju. “Ne vem, ali se bom lahko vrnila”